Prva skupina Slovenskih emigrantov, 6 mladih samskih fantov je prispela v Winnipeg leta 1925. Vseh 6 se je poročilo z dekleti Ukrajinskega porekla, in si obdržali stike in prijateljstvo med seboj. Dva od teh fantov sta odprla vsak svojo delavnico pletenja košar. Prvi na Notre Dame Avenue, drugi pa na Southerland Avenue s 30 delavcev. Na žalost njima je potrtost in konkurenca od Japoncev zaprla vrata.

Eden od njih je začel firmo za omet hiš, ki je po dolgih letih daroval svoj talent in čas za obnovo današnje Slovenske cerkve. V Winnipegu je še danes ulica ki se imenuje ''VESEL Avenue''. To je ime od enega od teh prvih 6 Slovencev. Po drugi svetovni vojni, ko so Slovenci začeli prihajati v večjih številkah, so se združili in si 1951 leta, ustanovili "Slovenski Klub of Manitoba". Število članov v začetku, je bilo komaj nekaj čez 10.

Število Slovencev v Winnipegu se je počasi  množilo in s tem tudi člani kluba. Večina teh novih priseljencev se je zaposlila na podlagi pogodb. Dekleta kot služkinje v bolnicah in privatnih domovih. Samski fantje so bili poslani na farme, železnice in gozdarstvo. Družine pa na kmetije sladkorne pese na južni del Manitobe. 

Večina totih prvih Slovencev se je po končani pogodbi, odselilo k svojim prijateljem in znancem po drugih mestih Kanade, večina v Toronto in južno Ontario. 

Večina današnjih Slovencev v Manitobi so ljudje, ki so emigrirali v Kanado v zadnji polovici 1950 letah in 1960 letah. Večina totih ljudi je zapustilo domovino zaradi slabih ekonomskih časov.

Pod vodstvom Slovenskega kluba so se odločili in se trudili, da si ustanovijo Slovensko cerkev. To se jim je uresničilo, ko so prepričali gospoda Kopača v Torontu, da jim je obljubil Slovenskega župnika, gospoda Jožefa Mejača, kot prvega župnika za Slovensko faro v Winnipegu. Pred prihodom gospoda  Mejača so leta 1962 kupili ''Point Douglas United Church'' ki je bila sezidana že leta 1905 na 95 Mc Donald Avenue. Ta zapuščena cerkev, je bila zunaj in znotraj popolnoma obnovljena, vse z prostovoljnim delom Slovenske skupnosti. Večina takratnih Slovencev okrog 200 družin, ki so bili novi emigranti, brez posebne finančne možnosti, da bi podpirali nakup in obnovo cerkve. Slovenski Klub in tako rečeni cerkveni odbor, so se obrnili na Winnipeško Škofijo pod vodstvom škofa Georga Flahiffa. Če glih so že imeli dovoljenje od škofije za nakup in obnovo cerkve, niso jih pa mogli prepričati, da bi tako mala skupina ljudi, lahko kupila, prenovila in vzdrževala svojo cerkev. Bili so prepričani, da se bo ta Slovenska cerkev v kratkem zaprla, in tako ni pomena to vse skupaj podpirati. Brez poroštva tudi banke se niso zanimale. Še enkrat so se obrnili na škofijo, za garantni podpis v banki, to jim je škofija nevoljeno naredila.

Slovenska skupnost je škofijo presenetila, ko je izplačala vse svoje dolge v polovici pogodbenega časa. "Naša Gospa Lurška" cerkev je bila posvečena leta 1963. Ta dogodek je do zdaj še najbolj pomemben in koristen, za Slovensko skupnost v Winnipegu. Stavba ne služi samo kot dom za župnika in za cerkvene potrebe, ampak do neke mere, kot drugi dom za Slovenske emigrante in njihove družine. Pred nakupom te stavbe, so se člani kluba zbrali na privatnih domovih, ali pri Slovenskemu imetniku hotela Savoy. Za cerkvene potrebe so Slovenci spadali v Češko cerkev "Our Lady of Fatima" na Main Streetu in Magnus Avenue. Cerkvena dvorana Slovenske cerkve je nudila ljudem proložnost za zbiranje, stik in ohranitev Slovenskih navad kot na primer: Maškarado, vinsko trgatev, Prekmurske koline in Silvestrovanje. Uporaba in pomembnost stavbe se je večala vsak dan, ker je stalno več in več mladih ljudi začenjalo svoje družine. Zanimanje za prostor, za nedeljske šole in druge aktivnosti so se stalno večale.

Tudi za parkiranje je zmanjkalo prostora, zato se je sosedova hiša na zahodni starani cerkve kupila, razrušila in tako povečali parkiranje. Sosedova hiša na vzhodni starani cerkve se je tudi kupila, razrušila in ta parcela je namenjena za bodoče potrebe. Od začetka uporabe stavbe je bila večina za cerkvene in zabavne namene. Danes se dvorana in mejne sobe uporabljajo za: Katekizem, začetno in napredno Slovensko šolo, vaje štirih skupin etničnih plesalcev, pevski zbor, za sestanke cerkvenega odbora, Katoliške ženske lige in Kanadsko Slovensko kulturno društvo.

Naslednji Slovenski župniki so delali na fari naše GOSPE LURŠKE v Winnipegu:

Gospod Jože Mejač-----------------1963--1966

Gospod Jože Časl-------------------1966--1968

Gospod Jože Mejač-----------------1968--1976

Gospod Ivan Plazar-----------------1976--1981

Gospod Franc Letonja--------------1981--1983

Gospod Ciril Čarga-----------------1983--1994

Gospod Tone Ovtar-----------------1994--1997

V prvih 20 letih večina cerkvenega dela je bilo opravljenih v Slovenščini. Ko so otroci od Slovenskih emigrantov odraščali, nekateri več niso obvladali Slovenščine, se poročali izven Slovenske skupnosti, ena od dveh maš se je darovala v Angleščini, navadno z lokalnim župnikom.

Ko je ta zadnji Slovenski župnik, bil premeščen v Toronto, večina faranov se je prepričalo, da je to konec Slovenske župnije v Winnipegu. Vsi so bili veselo presenečeni, ko jim je Winnipeški škof Leonard Wall, poskrbel za mladega dvojezičnega župnika, gospoda Pavla Hančkota, ki je Slovaškega porekla. Gospod Hančko je kar v začetku bral po Slovensko. V nekaj mesecih je že opravljal maše polovico po Slovensko in polovico po Angleško. Ker gospod Hančko skrbi tudi za Madžarsko faro, se je druga nedeljska maša prekinila. Zaradi tega in Angleško govorečega župnika, so maše zelo dobro obiskane tudi od mladine. S stalnim spodbujanjem ljudi naj podpirajo, Slovensko skupnost in ohranjajo Slovenske navade in kulturo, je gospod Hančko motiviral naštete ljudi, da se skrbijo in zanimajo za obstoj in uspeh Slovenske skupnosti.

Ko je leta 1970 Provincija Manitoba, praznovala 100 letnico obstoja, so se obrnili na etnične skupine, naj sodelujejo pri tem pomembnem praznovanju. Vse nacije, ki so pripravljene sodelovati naj bi organizirale vsaka na svojem prostoru, svoj etnični paviljon. Naj to traja 7 dni in se vse skup kliče Folklorama. In na tak način prikažejo mnogovrstno kulturo naseljencev v Manitobi. Folklorama se je razvijala, od enkratni namenjeni festival, do 21 etničnih pavilionov s 75,000 obiskovalcev, na vsakoletni dva tedenski, multikulturni festival s 45 pavilionov. Slovenski pavilijon je eden od začetnikov, ki po 31 letih še stalno sodeluje. Če glih je Slovenski paviljon že od začetka bil zelo zanimiv, kar se tiče razstave, hrane in narodne noše, edino razvedrilo so bili Zvon pevci in lokalno najeta muzika Nemškega porekla, z minimalnim vajenjem Slovenskih melodij. Po dveh letih so se otroci in številna mladina združili, se poskrbeli za Gorenjsko narodno nošo, in se naučili številnih narodnih plesov. Ker se je festival stalno bolj razvijal in izboljševal, je tudi Slovenski paviljon bil vsako leto boljše urejen. V par letih se je Slovenski paviljon smatral kot eden od najbolših paviljonov. Z zelo popularnim pevskim zborom Zvon, Slovenski orkester Polenta in štiri sledeče plesalne skupine:

Zvonček, najmlajša in začetna skupina.

Rožmarin, naslednja skupina.

Mladost, mladina ki so med 13 in 18 letom.

Triglav, skupina odraslih z narodnimi nošami iz vseh koncev Slovenije. Ta grupa je že nastopila v dosti mestih Kanade in Združenih držav. V letu 2000 so obiskali tudi Slovenijo, za kulturno zamenjavo.

Vsako letu v začetku Avgusta, se postavi šotor, ki meri 22 x 15 metrov na cerkvenem parkirnem prostoru, za nastopanja, ples, bar in s 400 sedeži. Minimalno 3/4 cerkvene dvorane je namenjeno za zastavo, Slovenskih predmetov in slik. Hrana je sto procentno Slovenska in je razdeljena na tri oddelke: Pecivo in Kuhinja v dvorani, in zelo popularni prašiči in kokoši, ki se pečejo vsak dan na ražnju zunaj pri šotoru. Povprečno 90 prostovoljcev je potrebno za vsak dan, da pripravijo, servirajo in zabavajo povprečno 500 obiskovalcev na Slovenskem paviljonu vsak dan. 

Po zadnjem štetlu živi v Winnipegu okrog 750 Slovencev. Nekaj od teh ne podpira tega festivala in se tudi ne družijo s Slovensko skupnostjo. Od ostalih je potrebno strašen napor, prizadevanje, talent, dobre volje in pripravljenost, da se uspešno dovrši ta sedem dnevni festival. Številni voditelji in zavedni člani te skupnosti že mnoga leta žrtvujejo, del svojih počitnic, za uspeh tega festivala. Ni znanega dogodka v zahodni Kanadi (mogoče pa tudi v celi Kanadi) da bi do take mere reklamiral in predstavljal Slovenijo. Demonstriral na tako odprti način Slovensko kulturo in navade kot je Folklorama.

Drugi pomemben dogodek za Slovensko skupnost se je zgodil leta 1972. Če glih so se pikniki organizirali že precej let, bili so stalno na najetem prostoru Slovenskih in ne Slovenskih kmetov. Eden od rojakov se je odločil, da proda 7 akrov zemlje, komaj 30 kilometrov izven Winnipeškega mesta. Slovenski Klub of Manitoba se je odločil za nakup te zemlje. Tam stoječe stavbe so se takoj predelale v kuhinjo in pult.

Otročje igračke, mreža za košarko, baseball diamont, balinanje plac in še drugi pomočki, za športne aktivnosti so se zgradili. Leta 1977 se je na tej zemlji zgradila tudi dvorana, za plese in zatočišče slabega vremena. 1999 so bila dodana tudi nova moderna stranišča. Danes Slovenci imajo na razpolago, cerkev z dvorano v centru Winnipega. Farmo ki se imenuje "Slovensko zbirališče" z dvorano in precej zelene površine za športne prireditve izven mesta. Tota dvoja imetja njim nudijo priložnost za zbiranje in prireditve za pozimi in po leti.

Kot je že omenjeno v začetku, so prvi Slovenci emigranti prispeli v Winnipeg že leta 1925. Prva organizacija Slovenske skupnosti, imenovana "Slovenski Klub of Manitoba" se je komaj začela leta 1951. Ta organizacija je dolga leta delovala z (neznanim vzrokom) skoro samo z popolnoma moškim spolom člani. Želje da bi se to spremenilo, so se člani leta 1996 odločili, da to spremembo, začnejo z novim imenom. Tako se je ime spremenilo na: "Kanadsko Slovensko Kulturno Društvo". S toto spremembo so se nemudoma začele pridruževati tude številne ženske in mladina. Zelo pomemben in uspešen dan je bil 29. September 2001, ko se je praznovala 50 obletnica obstoja tote organizacije. Zdraven Kanadskih političarov, Slovenski veleposlanik v Kanadi in prejšni Slovenski župniki, so med množičnimi gosti bili tudi še trije izvirni člani te organizacije.

Za dodatno razvedrilo in kot sredstvo, za različne informacije za vse Slovence v Manitobi, je Kanadsko Slovensko Kulturno Društvo, organiziralo Nedelski dvojezični radio program. Ki se je začel Septembra 2001. Gostitelj programa je Slovenski potomec Štefan Časar. Ta Slovensko Angleški radio program je postal takojšen uspeh in ponos vseh Slovencev. Prinaša njim novosti iz Slovenije, organizacijska oznanila in tradicionalno Slovensko glazbo. 

Tri skupine, ki že dolga leta sodelujejo in vodijo Slovensko skupnost, v Winnipegu so: 
"Kanadsko Slovensko Kulturno Društvo"
Cerkev " NAŠE GOSPE LURŠKE" in 
"Katoliška ženska liga"